Moje mesto Ruše – kraj med reko Dravo in Pohorjem
Kraj, kjer se zgodovina prepleta z naravo, ljudje z delom, in mir z energijo življenja.
Moje mesto Ruše
Moje mesto Ruše je kraj pod Pohorjem, kjer se narava, zgodovina in ljudje prepletajo v zgodbo, ki oblikuje človeka, še preden se tega zaveda. Med reko Dravo in pohorskimi gozdovi se dan začne z zvokom vode, ki prihaja iz izvirov, z meglo, ki se dviga iz doline, in s svetlobo, ki razkriva mir, značilen samo za ta prostor. Moje mesto Ruše so kraj, kjer narava ni kulisa, temveč stalna spremljevalka človeka.
Moje mesto Ruše ima izjemno dolgo zgodovino. Arheološke najdbe pričajo o keltskih in ilirskih naselbinah, o rimskem Mitrejevem templju, o pokopališčih z več sto žarami in o poteh, ki so povezovale Podravje z notranjostjo Pohorja. Ruše se prvič omenjajo leta 1091, ko so grofje Spanheim cerkev in zemljišča podarili samostanu iz Šentpavla v Labotski dolini. Menihi benediktinskega samostana so na Fali imeli nižjo sodno oblast (mala jurisdikcija), ki je zajemala upravljanje posesti, reševanje manjših sporov, nadzor nad podložniki ter izrek kazni za prekrške, ki niso posegali v telesno integriteto.
Kraj znanja
Ruše so bile tudi kraj znanja. Leta 1645 je župnik Jurij Kozina ustanovil latinsko šolo, ki je postala ena prvih gimnazij v širši Srednji Evropi. Delovala je več kot stoletje, šolala več tisoč dijakov, ki so prihajali iz različnih evropskih dežel, in ustvarila temelje izobraženosti, ki je presegala lokalne meje. Učitelji, med njimi Jožef Avguštin Marian, so zapisovali zgodovino kraja, poučevali jezike, retoriko, logiko in naravoslovje ter Ruše postavili na zemljevid izobraževalnih središč svojega časa.
Središče Ruš je cerkev Marijinega imena, ki je duša kraja. Njena arhitektura združuje gotske in baročne elemente, notranjost pa krasijo štukature, freske in oltarji mojstrov, ki so ustvarjali v 17. in 18. stoletju. Cerkev je bila večkrat prezidana, razširjena in obnovljena, preživela je turške vpade, požare in vojne. Vodi jo tradicija župnikov, ki so kraj povezovali, ne delili. Med njimi so bili učitelji, kronisti, graditelji in duhovniki, ki so ohranjali kulturno in duhovno življenje Ruš. Danes župnijo vodi župnik Robert – Robi Senčar, ki je med ljudmi cenjen zaradi svoje odprtosti, dostopnosti in iskrenega odnosa do skupnosti. Pod njegovim vodstvom cerkev ostaja prostor miru, srečanj, praznikov in spominov.
Kraj narave
Ruše so kraj narave. Pohorje se tukaj spušča v dolino z gozdovi, potoki, slapovi in planinskimi potmi, ki vodijo proti Arehu, Šumiku, Lovrenškim jezerom in drugim pohorskim znamenitostim. Žigartov vrh je bil nekoč dom razglednega stolpa, ki je postal simbol pohorskega planinstva. Elektrarna Fala, zgrajena leta 1918, je bila tehnološki čudež svojega časa in je še danes pomemben kulturni spomenik. Ostanki Mitrejevega templja pod železniško postajo pričajo o tem, da je bilo območje Ruš pomembno že v času Rimljanov. »Kolonija«, kjer sem preživel otroštvo, je prostor preprostosti, samostojnosti in prvih izkušenj, ki so oblikovale moje vrednote in pogled na svet.
Ruše so tudi kraj spomina. V središču stoji spomenik padlim borcem, posvečen domačinom, ki so v drugi svetovni vojni dali življenje za svobodo. Pohorje nad Rušami je bilo del območja, kjer je deloval Pohorski bataljon, in spomin nanj je prisoten v zgodbah, pohodniških poteh in obeležjih, ki ohranjajo njegovo dediščino.
Kraj kulture
Kraj ima močno kulturno življenje. Ruški letni oder je eden najlepših naravnih odrov v Sloveniji, kjer se odvijajo koncerti, gledališke predstave, festivali in občinske prireditve. Kulturno društvo Ruše ohranja tradicijo petja, gledališča in folklore, knjižnica pa je pomembno središče znanja in srečevanja. Ruše so bile desetletja tudi gospodarsko močne, predvsem zaradi Tovarne dušikovih spojin Ruše (TDR), ki je zaposlovala velik del krajanov, vplivala na razvoj infrastrukture in oblikovala industrijski utrip kraja.
Ruše so kraj ljudi. Kraj, kjer se zgodbe prenašajo iz generacije v generacijo, kjer se spoštuje delo, narava in skupnost. Kraj, ki je oblikoval mene – in ki še vedno nosi del moje poti. Ko govorim o svoji poti, govorim tudi o Rušah, ker je tukaj začetek vsega: narave, izkušenj, ljudi, tišine in resnice.
